Metode in tehnike za izboljšanje bralnega razumevanja

Za izboljšanje bralnega razumevanja je potrebno usmerjeno poučevanje na področjih:

Učenja veščin dekodiranja – preden učenci lahko razumejo besedo, jo morajo prebrati, za to pa je nujno, da poznajo in se zavedajo posameznih črk in glasov v besedi (Košak Babuder, 2011).

Učenja besednjaka – ko bralec že usvoji tehniko branja, ključni dejavnik bralnega razumevanja postane besedni zaklad (Davis, 1968; Sternberg in Powell, 1983, v Pečjak 1995), raziskovalci pa poudarjajo njegov pomen tudi že v procesu opismenjevanja (Pečjak, 1995). Direktno in načrtno poučevanje besednjaka je, poleg naključnega učenja pomenov besed, do katerega pride v učenčevem dejanskem svetu (Stanovich, 1986; Sternberg, 1987, v Pressley, 2001, v Košak Babuder, 2011), nujno potrebno za usvajanje ustreznih razlag besed. Pri naključnem učenju se lahko namreč zgodi, da učenec besedo, ki jo sliši, razume nepopolno ali napačno (Miller in Gildea, 1987, v Košak Babuder, 2011).

Znanja o svetu – bralec z bogatim predhodnim znanjem o vsebini, ki jo prebira, pogosto bolje razume prebrano kot posameznik, ki prehodnega znanja o tej vsebini nima. Kljub temu pa samo prisotnost predznanja pogosto še ni dovolj za učenčevo avtomatično povezavo le-tega s prebrano vsebino (McKoon in Ratcliff, 1992, v Pressley, 2001, v Košak Babuder, 2011). V učnih situacijah je zato pomembno, da učitelji to povezovanje spodbujajo z »obdelovalnimi vprašanji« in vprašanjem »Zakaj?«, ki učenca spodbujajo, da razmišlja, zakaj imajo informacije v besedilu smisel in na ta način z besedilo povezujejo tisto, kar vedo (Pressley, 2001, v Košak Babuder, 2011).

Aktivnih strategij razumevanja – dober bralec je aktiven že med samim procesom branja, in sicer na način, da pozna namen branja, ima o besedilu določena pričakovanja, na podlagi konteksta sklepa o pomenu neznanih besed, si podčrtuje pomembne informacije, jih izpisuje in na ta način ustvarja zapiske itd. (Cordon in Day, 1996, v Pressley, 2001, V Košak Babuder, 2011). Strokovnjaki na tem področju poudarjajo, da je za razvijanje naštetih procesov pomembno učenje bralnih strategij. Nekatere izmed njih, ki so primerne predvsem za mlajše učence, so: prebiranje idej v besedilu in sprotno tvorjenje vprašanj, oblikovanje mentalnih podob, ki reprezentirajo ideje besedila, povzemanje ter analiziranje prebrane vsebine po osnovnih komponentah zgodbe (kje se zgodba dogaja, katere osebe nastopanjo v njej, s ketrimi težavami se te osebe srečujejo, kako jih poskušajo reševati, katere rešitve so uspešne ipd. (Pressley, 2001, v Košak Babuder, 2011).

Opazovanja – pomembno je, da se učitelji osredotočijo tudi na poučevanje opazovanja lastnega branja, tj. da učence spodbujajo, naj se med branjem nenehno sprašujejo, ali ima to, kar berejo smisel, ter jih navajajo na ponovno branje besed in delov besedila, ki jih bega (Košak Babuder, 2011).

 


Košak Babuder, M. (2011). Razvijanje bralnega razumevanja – strategije in pomoč. V M. Košak Babuder in M. Velikonja (ur.), Učenci z učnimi težavami – Pomoč in podpora (str. 87-104). Ljubljana: Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani. Pridobljeno s http://pefprints.pef.uni-lj.si/1483/1/3Pomoc.pdf

Pečjak, S. (1995). Ravni razumevanja in strategije branja: Priročnik za učitelje na razredni in predmetni stopnji osnovne šole. Trzin: Different.

Dodaj odgovor

Dostopnost